Kruh in mleko

4. april 2001

Sladkim sanjam manjka prav tisto, za kar jih je nagradila strokovna žirija: preprostost, poetičnost in čustvenost.

Vse to pa nam je, bolj kot smo ob slovenskem filmu sploh še upali verjeti, prinesel Jan Cvitkovič s Kruhom in mlekom. Moderna socialna poema, izvirna, avtentična, slovenska, pomeni nepričakovan vstop v svetovni film; nekaj, o čemer smo še pred nekaj dnevi, na odprtju, ob spominu na Klopčiča, le nemočno sanjarili, je zdaj neverjetna resničnost. Morbiden portret slovenskega provincijalca srednjih let in njegove družine se v zlatih rokah Jana Cvitkoviča ter nebeških igralskih stvaritvah Petra Musevskega in Sonje Savić spreminja v pravljičen ognjemet.

En sam rez, en sam spoj je pri filmu lahko dovolj za srečo. In nikoli si ne bom oprostil, da nisem pri sledečem prizoru (prvič v moji ne tako kratki kinokarieri) kratko zaploskal. Zadrogirani sin se z mopedom zapodi za policijsko “marico”, ki je pred taverno vklenila njegovo razburjeno mamo Po bližnjici jih dohiti in na križišču skoči prednje. Tresk. Tema. In na sredi grozljive črnine in grozljive tišine tenka bela črta, kot tista, ki deli cesto na dva dela. Nenadoma pa se nekaj zgane, prižge se luč in zagledamo stopnišče, na katerega stopi mož in oče ponesrečencev. Tista bela črta v črnem je bila steklena odprtina na vhodnih vratih, ki je kazala razsvetljen vhod pred blokom. Tako vsakdanja bela črta je kot tanka linija smrti, kot bela lisa med nebom in peklom združila in ločila tri nesrečneže, ki so želeli biti družina. Spomnil sem se Lawrenca Arabskega Davida Leana: na obzorju neskončne puščave in peklenskega sonca nekdo upihne vžigalico in dan se v hipu ugasne v noč.

In ko se na koncu pijane solze spremenijo v mleko ter stečejo po stopnišču…

Vlado Škafar