Film pred oltarjem

Kar se je zgodilo cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, sodi v eklatantno politični žanr. Mlada totalitarna oblast se je po vojni zbala jezuitov, ki so imeli dobre stike marsikje po svetu, tudi v deželah, kamor je ubežala slovenska politična emigracija. Obtožili so jih sovražne dejavnosti, zmontirali sodni proces in jim vzeli dom duhovnih vaj in cerkev na ulici Zrinjskega v Ljubljani. Kdo bi potreboval velikansko, hladno, posvečeno, lastniško sporno in neakustično zgradbo? V cerkev so poslali Leninu najljubšo umetnost - film. Ubili so več muh na en mah: filmarjem ni bilo treba graditi dragega ateljeja, jezuitom so naložili zelo neprijetno pokoro, cerkvi pa pokazali primer ideološke odločnosti. Filmarji so morali sami zazidati Plečnikov oltar in petdeset let delati v neprimernem ateljeju. Brez krivde krivi so bili tako jezuiti kot filmski ustvarjalci. Politika je vzela cerkev in politika jo je vrnila. Cerkev spet služi svojemu namenu, slovenski film je dobil sodoben filmski atelje, zgodba je zaključena.

Metod Pevec